Do schools kill creativity? | Sir Ken Robinson | TED

https://www.youtube.com/watch?v=iG9CE55wbtY

Govor, ki ga je imel Sir Ken Robinson, obravnava vlogo izobraževanja v sodobni družbi in poudarja pomembnost kreativnosti kot ključno vrednoto, ki bi jo morali negovati v šolskem sistemu. Razpravlja o problemih tradicionalnega šolanja, ki ustvarja konformiste namesto inovatorjev, ter predlaga, kako bi lahko reformirali izobraževalni sistem, da bi spodbujali ustvarjalnost.
1. Glavne teme govora
Robinson izpostavi tri glavne teme, ki jih vidi kot ključne pri razpravi o izobraževanju:
Neverjetna človeška kreativnost, ki jo je mogoče videti povsod – v umetnosti, znanosti, tehnologiji in v življenju na splošno.
Neznana prihodnost – otroci, ki danes vstopajo v šolo, bodo dosegli upokojitev okoli leta 2065, vendar nihče ne more napovedati, kako bo svet takrat izgledal. Kljub temu jih poskušamo izobraževati za to nepredvidljivo prihodnost.
Naravna ustvarjalnost otrok, ki jo izobraževalni sistem pogosto zatrti. Otroci imajo naravni talent in sposobnost inovacij, vendar jih sistem postopoma odvaja od kreativnega razmišljanja.
2. Izobraževalni sistem in zatiranje kreativnosti
Robinson trdi, da šolski sistem potiska kreativnost na obrobje in da je pomembnejša kot kdaj koli prej. Pravi, da bi morala biti kreativnost enako pomembna kot pismenost in bi jo morali tako tudi obravnavati.
Primeri otroške ustvarjalnosti
Da bi poudaril moč kreativnega mišljenja pri otrocih, poda več primerov:
Deklica, ki riše boga: Ko učiteljica reče, da nihče ne ve, kako Bog izgleda, deklica samozavestno odgovori: "Bodo čez minuto."
Fant v božični igri: Ko trije kralji prinesejo darila, eden od otrok pomotoma reče: "Frank je to poslal," namesto da bi rekel "frankincense" (kadilo).
Ti primeri ponazarjajo naravno radovednost in pogum otrok, da razmišljajo in ustvarjajo brez strahu pred napakami.
3. Strah pred napakami in zatiranje ustvarjalnosti
Bistvo problema je, da šolski sistem ustvarja strah pred napakami. Robinson poudarja, da če nisi pripravljen na to, da se motiš, nikoli ne boš sposoben ustvariti nečesa originalnega. Vendar izobraževalni sistemi po vsem svetu stigmatizirajo napake in s tem izobražujejo ljudi iz kreativnosti.
Citat Picassa: "Vsi otroci so rojeni umetniki. Težava je v tem, kako ostati umetnik, ko odrastemo."
Otroci ne postanejo ustvarjalni – ustvarjalni se rodijo, a jih šolski sistem tega odvadi.
4. Kako je izobraževanje postalo to, kar je danes?
Robinson poudarja, da je bil izobraževalni sistem ustvarjen v času industrijske revolucije in je bil prilagojen potrebam industrializirane družbe. To je privedlo do hierarhije predmetov v šolskem kurikulumu:
Matematika in jeziki so na vrhu.
Družboslovje sledi za njimi.
Umetnost je na dnu – in celo znotraj umetnosti imata glasba in likovna umetnost večji status kot ples in drama.
Vprašanje, ki ga zastavlja Robinson: Zakaj otroci ne plešejo vsak dan v šoli, tako kot imajo vsak dan matematiko?
5. Univerze kot vrhunec šolskega sistema
Celoten šolski sistem je zasnovan kot priprava na univerzo, kar pomeni, da daje prednost akademski inteligenci. Robinson se šali, da univerzitetni profesorji pogosto živijo v svoji glavi in vidijo svoje telo le kot sredstvo za premikanje glave na sestanke.
Vendar opozarja, da to ni edini način inteligence. Ljudje imajo različne vrste inteligenc – vizualno, glasbeno, telesno, abstraktno, logično. A šolski sistem jih priznava le nekaj.
6. Zgodba Gillian Lynne – primer izgubljenega talenta, ki ga je rešilo pravo okolje
Robinson pripoveduje zgodbo Gillian Lynne, slavne koreografinje, ki je ustvarila predstavi "Cats" in "Phantom of the Opera".
Kot otrok se ni mogla osredotočiti pri pouku, bila je hiperaktivna.
V današnjem času bi jo verjetno diagnosticirali z ADHD in ji predpisali zdravila.
Namesto tega jo je pameten zdravnik poslal v plesno šolo, kjer je cvetela.
Postala je ena najuspešnejših koreografinj na svetu.
Ključna poanta: V današnjem sistemu bi tak otrok dobil zdravila, namesto da bi mu omogočili izražanje njegovega naravnega talenta.
7. Prilagoditev izobraževanja za prihodnost
Robinson opozarja, da bomo v prihodnjih desetletjih diplomirali več ljudi kot kadar koli v zgodovini. To povzroča akademsko inflacijo – stopnja izobrazbe, ki je bila včasih dovolj za zaposlitev, danes nima več teže.
Svet se spreminja, tehnologija preoblikuje trg dela, a šolski sistem ostaja enak kot pred 150 leti.
8. Kako izboljšati izobraževalni sistem?
Robinson predlaga popolno prenovo koncepta izobraževanja, ki bi moralo temeljiti na treh načelih:
Inteligenca je raznolika – ljudje razmišljajo na različne načine, ne samo akademsko.
Inteligenca je dinamična – kreativnost pogosto izhaja iz povezovanja različnih disciplin.
Inteligenca je edinstvena – vsak človek ima svoj talent in šolski sistem bi ga moral prepoznati in razviti.
9. Zaključek – pomembnost ustvarjalnosti za prihodnost
Robinson poudarja, da človeška ustvarjalnost ni le nekaj, kar bi morali ceniti, temveč nekaj, od česar je odvisna naša prihodnost.
Navede citat Jonasa Salka:
"Če bi izginili vsi insekti, bi življenje na Zemlji izginilo v 50 letih. Če bi izginili vsi ljudje, bi življenje na Zemlji zacvetelo."
To pomeni, da moramo človeško domišljijo uporabiti odgovorno in jo negovati pri naslednjih generacijah. Naš cilj bi moral biti izobraževati celotno bitje otroka, ne le njegovo akademsko znanje.
Ker prihodnosti ne bomo videli mi – jo bodo videli naši otroci. In naša naloga je, da jih nanjo pripravimo na najboljši možni način.
Glavno sporočilo
Izobraževalni sistem mora postati bolj prilagodljiv in ceniti ustvarjalnost tako visoko kot pismenost. Če tega ne storimo, bomo še naprej vzgajali generacije ljudi, ki so ujeti v stare vzorce mišljenja, nesposobni inovacij in reševanja kompleksnih težav prihodnosti.