FILM: RESNICO JE MOGOČE PRILAGODITI - Vključi Slovenske podnapise!

"The Truth Can Be Adjusted" - "Resnico je mogoče prilagoditi"

"Michael Clayton" je srhljiva študija moralnega propada v sistemu, ki bi moral ščititi pravico, a namesto tega ščiti moč in denar. Film prikazuje, kako se ljudje v vrhu pravnega sistema znajdejo v položaju, ko vedo, da delajo narobe, a jih finančne, karierne in sistemske sile silijo, da nadaljujejo. To pa je več kot očitna vzporednica s slovensko politično realnostjo, kjer vsi vedo, da delajo škodo, a zaradi plače, vpliva in lastnih koristi to počnejo naprej.

1. Filmska zgodba kot odsev slovenske politike

V filmu imamo korporacijo UNorth, ki ve, da njihov pesticid ubija ljudi, a so v internih dokumentih izračunali, da se jim bolj splača plačevati odškodnine kot pa odpoklicati izdelek in prevzeti odgovornost. To je brutalna kapitalistična računica, ki smo ji bili v Sloveniji priča pri marsikaterem gospodarskem škandalu – od TEŠ6, kjer je bila cena projekta umetno napihnjena, do bančne luknje, kjer so tisti, ki so povzročili škodo, ostali nedotaknjeni.

V slovenski politiki ni "junakov" – vsak je ujet v mrežo korupcije in klientelizma. Tako kot v filmu, kjer Clooneyjev lik deluje kot "fixer", ki pometa pod preprogo napake in škandale korporacij, imamo v Sloveniji celo vrsto takih "fixerjev" v obliki pravnikov, svetovalcev in političnih akrobatov, ki znajo stvari urediti tako, da nihče ni kaznovan.

2. Etika vs. preživetje

Michael Clayton ve, da je njegov način življenja moralno propadli kompromis, a se opravičuje s tem, da "samo opravlja svoje delo". Vse do točke, ko spozna, da če bo še naprej tiho, bo postal soodgovoren za zločine.

Tudi v Sloveniji imamo množico politikov, gospodarstvenikov in državnih uradnikov, ki vedo, da delajo narobe, a si to opravičujejo:

"Če ne bom jaz, bo nekdo drug."
"Sistem je tak, ne morem ga spremeniti."
"Vsi to počnejo."

Kje je meja, ko nekdo reče: "Dovolj, tega ne morem več početi"? Kot Arthur Edens v filmu, ki spozna, da je bil del sistema, ki uničuje življenja, in skuša popraviti svoje napake – a ga sistem hitro utiša.

3. Kdo potegne sprožilec?

V filmu se korporacija odloči, da je najboljša rešitev umor tistega, ki grozi z razkritjem. V Sloveniji morda ne uporabljamo dobesednih umorov (čeprav imamo sumljive primere, od izginulih poslovnežev do "samomorov" neprijetnih prič), a imamo druge načine likvidacije: medijski linč, sodne postopke, finančne blokade, pritisk na družinske člane.

Če bi se v Sloveniji pojavil "Arthur Edens", ki bi razkril resnico o politično-gospodarskem kriminalu, bi se hitro znašel v sodnih postopkih, obtoženih osebnih napak, ali pa bi mu preprosto onemogočili normalno življenje. To smo videli pri številnih žvižgačih, ki so poskušali opozoriti na nepravilnosti in so bili nato izpostavljeni sistemskemu pregonu.

4. Ali lahko Michael Clayton preživi v Sloveniji?

Na koncu filma Michael Clayton zmaga – razkrinka UNorth in postane junak v svetu, ki junakov ne mara. A vprašanje je: ali bi lahko takšen lik v Sloveniji preživel? Ali imamo prostor za ljudi, ki se uprejo sistemu?

Resničnost je taka, da v Sloveniji vsak, ki poskuša razkriti sistemske nepravilnosti, naleti na zid molka, ignoranco institucij in pogosto osebne posledice. Zato večina ostane tiho. Zato tudi sistem ostaja nespremenjen.

"Michael Clayton" nam pokaže, kako deluje svet, kjer moč in denar preglasita resnico in pravico. Slovenija ni izjema. Razlika je morda le v tem, da v našem primeru ni junaka, ki bi na koncu razkril zaroto in uspel preživeti.

Torej, vprašanje ni, kdo bo naslednji "Michael Clayton", ampak ali smo kot družba sploh pripravljeni na takega človeka – in ali mu bomo stali ob strani ali ga pustili propasti, kot smo že mnoge pred njim.

Vabljeni k ogledu te zgodbe, za katero pravijo da ni napisana po resničnih dogodkih in se je kasneje pokazalo, da je napisana po resničnih dogodkih, vendar so to dejstvo leta 2007 zamolčali. Resnico je George Clooney povedal šele leta 2018, ko je izjavil, da je film napisan in režiran po resničnih dogodkih!

ZA TISTE, KI SE ŽELITE POGLOBITI V TO TEMATIKO IMAMO VEČ!

Analiza filma temelji na globokem kritičnem pogledu na pravni sistem, zlasti če pogledamo v kontekst slovenskega okolja, in vzporednicah s filmom Michael Clayton. Ta film resnično osvetljuje temne strani pravniškega poklica, kjer se etika pogosto žrtvuje zaradi korporativnih interesov, politične moči in osebnega preživetja. Poglobimo se v etične in pravne vidike te problematike, zlasti v kontekstu Slovenije.

V filmu Michael Clayton vidimo, kako pravni sistem postane orodje za zaščito korporacij in politikov, namesto da bi služil pravičnosti. V Sloveniji lahko opazimo podobne vzorce, kjer se zakoni uporabljajo selektivno, da bi zaščitili močne in utišali šibke. To vprašanje etike je ključno: ali je pravni sistem res nepristransko orodje za pravičnost, ali je le mehanizem za ohranjanje statusa quo?

Kje je meja med zakonitostjo in pravičnostjo? Ali je moralno upravičeno uporabljati zakone, ki ščitijo korupcijo in nepoštenost, samo zato, ker so "zakoniti"?

Številni primeri korupcije, kot so afere v gospodarstvu (npr. TEŠ6, banke), kažejo, da se zakoni pogosto uporabljajo za zaščito interesov elite, medtem ko so navadni državljani prepuščeni sami sebi.

V filmu je Michael Clayton odvetnik, ki "rihta" probleme, ne pa da bi zagovarjal pravico. V Sloveniji je ta vloga pravnikov pogosto sporna. Mnogi pravniki delujejo kot "poslovni svetovalci", ki pomagajo korporacijam in posameznikom izmikati se pravičnosti, medtem ko se sklicujejo na zakonitost.

Ali je pravnik odgovoren samo do svojega stranke ali tudi do družbe kot celote? Kje je meja med profesionalno dolžnostjo in moralno odgovornostjo?

Primeri, kjer pravniki pomagajo pri pranju denarja ali prikrivanju korupcije, kažejo, da je etika pogosto postavljena na drugi plan.

V filmu Arthur Edens postane žvižgač, ko spozna, da sodeluje pri neetičnih praksah. V Sloveniji so žvižgači pogosto marginalizirani, preganjani ali celo uničeni. Sistem jih kaznuje, namesto da bi jih podprl. Kako družba obravnava tiste, ki razkrijejo nepoštenost? Ali smo pripravljeni zaščititi žvižgače, ki tvegajo vse za pravico? Številni primeri, kjer so žvižgači izgubili službe, bili preganjani ali celo kaznovani, kažejo, da sistem ne nagrajuje moralnega poguma.

V filmu je jasno, da so pravniki, politiki in korporacije del iste mreže. V Sloveniji je ta povezava še bolj očitna. Pravni sistem je pogosto uporabljen kot orodje za zaščito političnih in gospodarskih interesov. Kako preprečiti, da bi pravni sistem postal orodje v rokah močnih? Kako zagotoviti neodvisnost pravosodja? Afere, kot so Patria, Magnoli, ali različne zdravstvene afere, kažejo, da so politične in gospodarske elite pogosto zaščitene pred pravičnostjo. V filmu Michael Clayton na koncu postavi mejo in se upre sistemu. V Sloveniji je tak upor redek, saj je sistem zasnovan tako, da kaznuje tiste, ki se uprejo.

Kdaj postane posameznikova odločitev, da se upre sistemu, moralna nuja? Ali je bolje slediti zakonom, tudi če so neetični, ali jih je treba izzvati?

Številni primeri, kjer so ljudje, ki so se uprli korupciji, ostali brez podpore, kažejo, da je sistem bolj naklonjen tistim, ki sledijo pravilom, ne glede na to, kako neetična so. Slovenija je le del globalnega sistema, kjer je etika pogosto postavljena na drugi plan. Vendar imamo tudi svoje specifike, kot so tesne povezave med politiko, gospodarstvom in pravniškim svetom. Kako lahko majhna država, kot je Slovenija, ohrani neodvisnost pravosodja in zagotovi pravičnost? Tesne povezave med politiko in pravosodjem so pogosto kritizirane, kar kaže na potrebo po večji transparentnosti in neodvisnosti. Študija kaže na resne probleme v pravnem sistemu, ki niso samo slovenski, ampak globalni. Etični vidiki so ključni: pravni sistem mora služiti pravičnosti, ne pa interesom močnih. Vprašanje je, ali bomo kot družba sposobni spremeniti ta sistem in zagotoviti, da "prav" res pomeni "prav". Film Michael Clayton je le ogledalo resničnosti, ki je pogosto še bolj mračna. Slovenija ima še veliko dela pred seboj, da bi ta sistem spremenila in zagotovila pravičnost za vse. Pa poglejmo drugo vrsto korupcije, na katero človek ne bi pomislil. ZVOP-2, zakon, ki naj bi ščitil osebne podatke, se je v praksi izkazal kot orodje, ki prikriva resnične namene varstva podatkov in podpira kršitve. Namesto da bi zagotavljal varnost in spoštovanje posameznikovih pravic, postaja sredstvo za manipulacijo in nadzor. GDPR, ki naj bi bil svetovni standard za varstvo osebnih podatkov, se v slovenskem kontekstu pogosto uporablja selektivno, kar odpira vrata etičnim dilemam in korupciji. Varuh človekovih pravic, ki bi moral biti branik svoboščin, se včasih znajde v vlogi, kjer nehote podpira sistem, ki krši temeljne pravice. Sodišča, ki bi morala biti nepristranska, pogosto mižijo pred kršitvami, kot so tiste iz 38. člena ustave ali 6. člena GDPR, kjer je soglasje posameznika ključno za uporabo njegovih podatkov. Namesto da bi bilo soglasje resnično in prostovoljno, postaja le formalnost, ki omogoča zlorabe.

V praksi se zgodi, da se podatki uporabljajo brez pravega soglasja, kar vodi v kršitve finančne neodvisnosti posameznikov. Ko se podatki uporabljajo za namene, ki niso bili dogovorjeni, se posamezniki znajdejo v situacijah, kjer njihova finančna stabilnost postane ogrožena. To ni le kršitev zakona, ampak tudi etični prekršek, ki vodi v postopno "umiranje na obroke". Posamezniki izgubljajo nadzor nad svojim življenjem, njihove pravice so pohojene, sistem pa jih postopoma izčrpava. Primeri, kjer so ljudje zaradi zlorabe podatkov izgubili prihranke ali prišli v dolgove, so žalostna resničnost.

Etična dilema se poglablja, ko se sistem, ki naj bi ščitil, obrne proti tistim, ki naj bi jih varoval. Varuh človekovih pravic, namesto da bi se boril za pravice posameznikov, postane del sistema, ki jih zatira. Sodišča, ki bi morala biti zadnja instanca pravičnosti, pogosto mirujejo ali celo podpirajo kršitve. To ni le pravni problem, ampak tudi psihološki in moralni. Posamezniki, ki se znajdejo v takih situacijah, doživljajo globoko krivico in izgubo zaupanja v sistem.

ZVOP-2, ki naj bi bil zakon za varstvo podatkov, se v praksi izkaže za orodje, ki omogoča zlorabe. GDPR, ki naj bi zagotavljal transparentnost in varnost, postane le list papirja, ki ga nihče ne upošteva. Soglasje, ki naj bi bilo temeljna pravica posameznika, postane le formalnost, ki jo sistem ignorira. To ni le pravna dilema, ampak tudi etična in moralna. Ko sistem, ki naj bi ščitil, postane orodje za zatiranje, se pojavi vprašanje: kje je meja med zakonitostjo in pravičnostjo?

Primeri iz prakse kažejo, da je ta meja pogosto prekoračena. Ko se podatki uporabljajo za namene, ki niso bili dogovorjeni, ko se soglasje ignorira, ko se finančna neodvisnost posameznikov uničuje, sistem neha biti orodje za dobro in postane orodje za zlo. To ni le kršitev zakona, ampak tudi kršitev človekovih pravic in etičnih načel.

Vprašanje, ki ostaja, je: kako lahko sistem, ki je zasnovan za zaščito, postane tako pokvarjen?

Odgovor leži v strukturah moči, ki upravljajo s tem sistemom. Ko so sodišča podkupljena, ko varuh človekovih pravic postane del problema, ko se zakoni uporabljajo selektivno, sistem neha biti orodje za pravičnost in postane orodje za zatiranje. To ni le pravna dilema, ampak tudi psihološka in moralna.

Končno, ko sistem uničuje življenja ljudi, ko jih postopoma "ubija na obroke", postane vprašanje, ali je tak sistem sploh še vreden obstoja. Etična dilema, ki jo odpira ZVOP-2 in zlorabe GDPR, ni le pravni problem, ampak tudi globoka kršitev človekovih pravic in moralnih načel. Ko sistem neha služiti ljudem in začne služiti samo sebi, postane čas, da se upremo in zahtevamo spremembo.