Moja zaveza brezpogojni ljubezni - Iviliana Bellis

Moja zaveza brezpogojni ljubezni

Brezpogojna ljubezen. Tri besede, ki nosijo v sebi nekaj čarobnega, neulovljivega, a hkrati nedvoumnega. Kaj pomeni brezpogojna ljubezen? Je to ljubezen, ki ne zahteva ničesar v zameno? Je to ljubezen, ki ne preizkuša, ne obsoja, ne odpušča zgolj zaradi obveznosti, temveč iz čistosti samega sebe? Vprašanja, ki jih nismo zmožni izčrpati z besedami, vendar pa nas z vsako iskanjem odgovora popeljejo globlje v razumevanje bistva te ljubezni, ki ne pozna meja in ne išče izgovorov.

Brezpogojna ljubezen ni le ideja; to je odločitev. To je vsakodnevni proces, za katerega je potrebno popolno predajanje. Ko govorimo o brezpogojni ljubezni, govorimo o ljubezni, ki presega vsa pričakovanja, vse zadrge in vse morebitne zavore, ki jih nalagamo našim čustvom. To je ljubezen, ki ne čaka na priznanje, ne išče odobravanja, ne prešteva dolgov. Gre za ljubiti, četudi so okoliščine nepravične, četudi se svet zdi proti tebi, četudi ljudje niso pripravljeni ljubiti tebe. Brezpogojno pomeni brez vsakršnega "če", brez "ampak", brez pogojev.

Zavedanje veličine te besede nas lahko zastraši. Kajti brezpogojna ljubezen pomeni odpovedati se vsem našim čustvenim okvirov, ki smo jih vzpostavili skozi leta. Vključuje zavestno odločitev, da se odrečemo vsem čustvom, ki nas oddaljujejo od te ljubezni. Razumemo, da nas lahko pograbi jeza, bes, zamere, ljubosumje, privoščljivost, egoizem… Vse to so čustva, ki nas vodijo proč od tega, da bi ljubili brezpogojno. In tu leži največji izziv: kako se odločiti za ljubezen, ko so vse ostale možnosti, vse druge poti tako zelo bližje in nas vabijo s svojim znanim svetom?

Zaveza brezpogojne ljubezni ni enostavna. To je borba. Borba, ki se bije v naših notranjih svetovih. In ta borba ni le z drugimi, temveč predvsem z nami samimi. Mnogokrat se bodo pojavili trenutki, ko nas bodo napadale temne sile čustev, ki so jih že dolgo vzgajali naši strahovi, naši spomini in naši nezaceljeni deli duše. Morda boš začutil jezo, ker se je zgodilo nekaj, kar je v nas prebudilo nepravico. Morda boš občutil bes, ker te je nekdo prizadel. Morda boš začutil ljubosumje, ker so drugi uspeli, ko si ti padel. Vendar pa, kadar se odločiš za brezpogojno ljubezen, te vse te čustvene nevihe ne bodo mogle ujeti. Ne zato, ker jih ne boš občutil, ampak zato, ker se boš naučil pogledati preko njih. Naučil se boš, da so to zgolj trenutna čustva, ki nimajo nadzora nad tvojim pravim bistvom.

Zavestna zaveza je odločitev, da se boš odrekel tem čustvom. To ne pomeni, da jih boš potlačil ali jih zanemaril; to pomeni, da jih ne boš več dovolil, da vodijo tvoje dejanje. Ne boš dovolil jezi, da bo določala tvoje misli in besede. Ne boš dovolil zameri, da bo prevzela tvoje srce. Ne boš dovolil ljubosumju, da boš obsojal. Z zavestno odločitvijo postaneš gospodar svojih čustev, ne pa njihov suženj.

Tu pride tudi božja pomoč. Kajti brez nje bi bila pot do brezpogojne ljubezni le težek, skoraj neizvedljiv cilj. Jezus je pot, resnica in življenje. Če želimo ljubiti brezpogojno, moramo najprej sprejeti njegovo ljubezen, ki nas presega. On nam je pokazal, kaj pomeni ljubiti brez omejitev – ljubiti, četudi nas zlorabljajo, četudi nas zapustijo, četudi nas zasramujejo. Njegova ljubezen nas rešuje, nas prebuja in nam daje moč, da postanemo najboljši izvirniki tega, kar smo, da bi bili lahko v službi ljubezni in drugih.

Zato je ključ do brezpogojne ljubezni v popolnem predajanju. Ne le predajanju Bogu, ampak predajanju svetu, predajanju samemu sebi. Odpravi vse tisto, kar te blokira: vsak občutek sovraštva, vsako zamera, vsak negativen vzorec, ki ti preprečuje, da bi ljubil brezpogojno. To je pot, ki vodi v resnično svobodo in notranji mir. Svobodo od preteklosti, svobodo od čustvenih okovov, svobodo od pogojev, ki smo si jih sami postavili, da bi ljubili.

Sprejeti brezpogojno ljubezen pomeni, da sprejmeš tudi svojo lastno ranljivost. Ker brezpogojna ljubezen je tudi ranljivost. Gre za popolno odprtost, brez strahu pred tem, da bomo ranjeni, saj je v tej ljubezni moč. Ni potrebno zaščititi svojega srca pred svetom, temveč se naučiti, kako ljubiti kljub temu, kar svet prinaša.

To je prava pot. Pot predaje, pot odpovedi vsem čustvom, ki nas oddaljujejo od božanske ljubezni, pot, kjer se učimo odpuščati sebi in drugim. Pot, ki pa ni enostavna. A ko se enkrat odločimo, ko se zavežemo, da bomo hodili po njej, je to pot, ki vodi v največje notranje zadovoljstvo, v največjo notranjo moč. In to je pot, ki je vredna vsega truda.