Stalin - RDEČI TEROR | Srečna Socialistična Rusija, Rajska dežela kot jo Stalin obljublja

Stalin obljubil ljudstvu Ruski socialistični raj, Združeni narodi s cilji Agende 2030 pa boljše življenje sveta

V zgodovini človeštva so različni voditelji s svojimi politikami in idejami oblikovali smernice, ki so globoko vplivale na razvoj družb in globalnih politik. Eden od najbolj kontroverznih in hkrati najbolj vplivnih voditeljev 20. stoletja je bil Joseph Stalin. Njegova vladavina je prinesla radikalne spremembe v Sovjetski zvezi, vendar pa se pogosto pozablja na to, da so bile številne njegove metode, pa tudi cilji, v bistvu precej podobni današnjim globalnim ciljem, kot jih je začrtala Agenda 2030. Agenda 2030, kot jo predlagajo Združeni narodi, vključuje 17 ciljev trajnostnega razvoja, katerih namen je izboljšanje kakovosti življenja, zaščita okolja, odprava revščine in spodbujanje socialne pravičnosti. Na prvi pogled se morda zdi, da so ti cilji izjemno pozitiven korak k bolj pravičnemu in trajnostnemu svetu. Vendar pa se pogosto spregleda, da so te cilje zasnovali in spodbujajo globalni elitni krogi, katerih pravi interes ni nujno v skladu z interesi širše javnosti. Če pogledamo zgodovinske prakse in cilje, ki jih je zastavil Stalin, opazimo številne vzporednice med tem in sodobnimi globalnimi agendami.

Centralizacija in nadzor

Stalinova vladavina je bila v veliki meri zaznamovana z absolutnim nadzorom nad gospodarstvom, mediji, izobraževalnim sistemom in celo nad vsakdanjim življenjem državljanov. Podobno si Agenda 2030 prizadeva za vzpostavitev globalnega sistema nadzora nad tem, kako naj se upravljajo naravni viri, kako naj se uravnavajo svetovne gospodarstva in kako naj se spodbujajo cilji trajnostnega razvoja na vseh ravneh družbe. Povečana regulacija, nadzor in centralizirani pristopi v okviru globalne politike, ki se vedno bolj uveljavljajo, spominjajo na Stalinov sistem, v katerem je bila centralizacija moči temeljna za dosego političnih ciljev.

Stalin je postavljal ideološke cilje in s pomočjo strogega nadzora skušal oblikovati družbo, ki bi sledila tem ciljem. Agenda 2030 pa tudi s pomočjo državnih in globalnih institucij poskuša oblikovati družbo, ki naj bi sledila idealom trajnostnega razvoja. Medtem ko Stalin ni okleval pri uporabi represije za dosego svojih ciljev, današnje vlade, podprte z globalnimi agencijami, uporabljajo bolj subtilne in sofisticirane metode, kot so zakonodaja, finančne spodbude, subvencije in pritisk na podjetja ter organizacije, da se prilagodijo okoljskim in družbenim ciljem.

Socialistični cilji

Stalinov socialistični projekt je bil v osnovi usmerjen v izgradnjo socialistične družbe, kjer bi bila vsa proizvodnja in distribucija virov pod nadzorom države. To je vključevalo tudi kolektivizacijo kmetijstva, industrializacijo in izgradnjo socializma na osnovi centraliziranega načrtovanja. V nekaterih pogledih vidimo podobnosti med Stalinovim pristopom in cilji Agende 2030, ki prav tako spodbuja centralizirane in načrtovane pristope k gospodarskemu razvoju, ob tem pa se izpostavlja idejo "trajnostnega razvoja", ki vključuje stroge regulacije in nadzor nad industrijami, ki so povezane z okoljskimi vprašanji. Poleg tega sta tako Stalinova kot današnja politika znotraj Agende 2030 pogosto usmerjena v vzpostavitev določenega ideološkega konsenza. Stalin je svoje cilje gradil na osnovi marksizma-leninizma, danes pa se pogosto pojavlja ideološki pristop, ki spodbuja "zelene" vrednote in družbeno odgovornost podjetij kot obliko popolne ureditve družbenih in gospodarskih procesov.

Uporaba represije in manipulacije

Čeprav se danes uporablja drugačen jezik in bolj sofisticirane tehnike, se podobne metode, kot so jih uporabljali Stalin in druge avtoritarne režime, pogosto pojavljajo tudi v sodobnem svetu. Stalin je svojo oblast ohranil z uporabo strahu, političnih čistk in sistematičnega zatiranja nasprotnikov. V današnjem času imamo bolj subtilne oblike nadzora, kot so digitalna sledenja, cenzura na spletu, nadzorovanje medijev in družbenih omrežij, ki omogočajo učinkovito manipulacijo in nadzorovanje informacij, s čimer se oblikuje javno mnenje in usmerja politična odločitev.

Agenda 2030 spodbuja vključevanje v obvladovanje globalnih izzivov, vendar pogosto nastopi s pogojnim pristopom, ki posameznikom in podjetjem nalaga obveznosti za dosego teh ciljev. Čeprav ni neposredne represije, pa pritiski, ki so jih deležni tisti, ki ne upoštevajo okoljevarstvenih standardov, ali tisti, ki nasprotujejo določenim politikam, niso zanemarljivi. Med Stalinovim pristopom k doseganju socialističnih ciljev in sodobnimi cilji, kot so tisti v Agendi 2030, so zagotovo razlike v metodah, vendar pa je skupna njihova želja po popolnem nadzoru, centralizaciji in preoblikovanju družbe v skladu z ideološkimi cilji, ki jih postavijo vodilni akterji. Stalin je svojo moč in avtoriteto gradil na prepričanju, da ustvarimo popolno družbo s pomočjo načrtovanja in prisile, Agenda 2030 pa, kljub bolj subtilnemu pristopu, deli podobno idejo o globalnem nadzoru in preoblikovanju sveta v skladu z določenimi cilji trajnostnega razvoja. Zgodovina nas uči, da so cilji pogosto odvisni od tistih, ki jih postavijo, in od načinov, kako jih uresničujejo. Danes, kot pred sto leti, se najdejo skupine ljudi, ki so pripravljene uporabiti najrazličnejše metode za dosego svojih ideoloških ciljev – bodisi z namenom ustvariti pravičnejšo družbo bodisi z razlogom, ki ga utemeljujejo kot "dobro" za človeštvo. Razlika je morda samo v tem, da so metode danes bolj sofisticirane, vendar osnovni principi, na katerih temeljijo, ostajajo presenetljivo podobni.

UN in podsistemske organizacije kot prikrito orodje za kruto izvajanje kršitve človekovih pravic v imenu reševanja človekovih pravic ter podobnosti med Stalinovo politiko in Agendo 2030 v obliki ideološkega prisilnega konsenza brez konsenza

Združeni narodi (ZN) in njihove podsistemske organizacije so že desetletja v središču globalnih prizadevanj za zaščito človekovih pravic, vzpostavljanje miru, spodbujanje razvoja in zagotavljanje trajnostne rasti. Vendar pa se ob preučevanju delovanja teh organizacij, predvsem v povezavi z Agendo 2030 in Stalinovimi politikami, poraja vprašanje, ali ti svetovni mehanizmi resnično delujejo v korist ljudi ali pa so postali orodje za izvajanje ideološke agende, ki jo sprejmejo globalni akterji brez širšega soglasja in pogosto v nasprotju z resničnimi potrebami in pravicami ljudi.

Ideološki prisilni konsenz brez konsenza

Eden od ključnih aspektov, ki povezujeta Stalinovo politiko in sodobne agende, kot je Agenda 2030, je ideološki konsenz, ki ga obe strani poskušata vzpostaviti na globalni ravni. V Stalinovi dobi so bili cilji socialističnega preoblikovanja družbe zamejeni s strogim nadzorom, politično represijo in ideološkim prisilnim konsenzom. Vse, kar ni sledilo tej liniji, je bilo obravnavano kot "družbeni sovražnik", ki je moral biti odstranjeno ali preoblikovano v skladu s Stalinovimi prepričanji o tem, kaj je najbolje za narod. Danes Agenda 2030, ki jo v imenu globalnega razvoja in trajnostnosti promovirajo ZN in druge mednarodne organizacije, v mnogočem spominja na Stalinov pristop, vendar s subtilnejšimi metodami. Cilji trajnostnega razvoja, kot so zmanjšanje revščine, enakost spolov, boj proti podnebnim spremembam in gospodarska rast, so izjemno pozitivni, vendar njihovo izvajanje pogosto vključuje pritiske na države, podjetja in posameznike, da sprejmejo ideološke usmeritve, ki so pogosto sprejete brez širokega političnega konsenza ali resnične javne podpore. V ozadju Agende 2030 je pogosto čutiti avtoritarni pristop, kjer so določeni cilji postavljeni kot neizpodbitne resnice, ki jih je treba slediti ne glede na dejanske politične razmere v posameznih državah. Na primer, podnebne politike in okoljski standardi, ki so del ciljev Agende 2030, zahtevajo globalne ukrepe in sistemske spremembe, ki močno vplivajo na nacionalne gospodarstva. Kljub temu pa so številni od teh ciljev pogosto oblikovani v okviru globalnih institucij, brez širšega konsenza na ravni narodnih vlad ali prebivalstva, ki mora sprejeti spremembe.

Zloraba človekovih pravic pod masko zaščite

Stalin je izvajal kršitve človekovih pravic pod masko zaščite družbenih interesov in gradnje boljše prihodnosti za svoje ljudi. Z represijo, množičnimi čistkami in brutalnim nadzorom je zagotavljal, da bi se njegova socialistična ideologija in preoblikovanje družbe izvajali, ne glede na dejanske človekove pravice. Družbene skupine, ki so nasprotovale njegovim politikam, so bile uničene, delavci in kmetje so bili prisiljeni v kolektivizacijo in delo, hkrati pa so bili mnogi zaprtih in usmrčenih zaradi nasprotovanja sistemu. V sodobnem svetu se v imenu reševanja svetovnih problemov, kot so podnebne spremembe ali svetovna revščina, izvajajo politike, ki povzročijo hud nasprotovanje in kršitve človekovih pravic. Primer za to je "zelena" politika, ki pogosto vključuje stroge regulacije za podjetja in posameznike, ki se ne prilagajajo zahtevam trajnostnega razvoja. Čeprav se te politike pogosto predstavljajo kot nujne za zaščito okolja, se v praksi izvaja ekonomski in politični pritiski na države, podjetja in posameznike, da sprejmejo določene ukrepe, ki ogrozijo njihove temeljne pravice, kot so svoboda podjetništva, svoboda odločanja in osebna svoboda.

Primeri zlorabe človekovih pravic v imenu zaščite okolja vključujejo ukrepe, kot so prisilna odstranitev prebivalcev z njihovih tradicionalnih zemljišč zaradi gradnje projektov obnovljive energije, kot so vetrne elektrarne, ali prisilna ekspropriacija zemljišč v imenu trajnostnega razvoja in "zelenih" projektov. V nekaterih primerih so države, kot je Indija, sprejele zakone, ki omogočajo ekspropriacijo zemljišč za "razvojne" projekte, ki so v skladu z agendami, kot so tisti, ki so v Agendi 2030, vendar so bili ti ukrepi sprejeti z minimalno vključenostjo lokalnih skupnosti in brez njihovega pristanka.

UN in podsistemske organizacije: Sodobna orodja za globalni nadzor

Združeni narodi in njihove podsistemske organizacije, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna trgovinska organizacija (WTO), so bili zasnovani z namenom spodbujanja globalnega sodelovanja in izboljšanja življenjskih pogojev po svetu. Vendar pa so te organizacije, v okviru izvajanja svojih ciljev, pogosto postale orodja za izvajanje političnih in gospodarskih interesov najmočnejših globalnih akterjev. V številnih primerih so ZN in druge globalne organizacije obravnavale človekove pravice in razvojne cilje kot enotno agendo, ki je bila postavljena kot nujna za vse države, ne glede na njihove politične ali kulturne posebnosti. Na primer, svetovne organizacije so pogosto izvajale pritiske na države, da sprejmejo zahteve glede "enakosti spolov", "svobode" ali "pravilnosti" na način, ki ni vedno v skladu z običaji in tradicijami posameznih narodov, kar se je včasih spreminjalo v obliko kulturnega imperializma. V primeru Mjanmara (Burme) so ZN in mednarodna skupnost izvajali pritisk na to državo, da sprejme reforme na področju človekovih pravic, medtem ko so se v ozadju dogajali spori glede nacionalnih interesov, verskih in etničnih napetosti ter suverenosti. Kljub pozivom k zaščiti pravic manjšinskih etničnih skupin so bili mnogi od teh ukrepov pogosto neustrezni za lokalno prebivalstvo, kar je pripeljalo do hudih konfliktov.

Ideološki in politični pritiski kot nova oblika diktature

Kljub temu da Stalin in sodobni globalni sistemi kot Agenda 2030 delujejo v različnih političnih okvirih, obstajajo številne podobnosti v načinu izvajanja prisilnega ideološkega konsenza brez konsenza. Tako Stalin kot sodobni svetovni mehanizmi si prizadevajo za dosego določenih ciljev, vendar pogosto ignorirajo temeljne pravice posameznikov, ne da bi se pošteno posvetovali z njimi. Združeni narodi in druge globalne organizacije so seveda ustanovljene z dobrimi nameni, vendar se pogosto zlorabljajo za politične in ekonomske cilje, ki ne ustrezajo potrebam posameznih držav in narodov. Vse večja globalizacija in centralizacija moči, ki jo te organizacije omogočajo, vodita v oblikovanje nove vrste politične diktature, kjer so državni suverenost in ljudska pravica do odločanja prepuščeni na milost in nemilost globalnim interesom.

WHO, COVID, Stalin in Gulagi

Zgodovina je polna temnih poglavij, v katerih so bile posamezne institucije in oblasti odgovorne za trpljenje in smrt milijonov ljudi. Dva takšna primera, ki ostajata globoko v spominu človeštva, sta Stalinova vladavina in njen povezani sistem Gulagov, ter globalna pandemija COVID-19 in reakcije institucij, kot je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Kljub temu, da so bili dogodki zgodovinsko in časovno oddaljeni, je mogoče opaziti vzporednice med temi dogodki, zlasti v tem, kako so oblasti manipulirale z informacijami, uveljavljale nadzor nad prebivalstvom in povzročale ogromne izgube človeških življenj.

Stalin, gulagi, delovni kampi, inovacije, mehanizacija in sistemsko uničevanje ljudi

Joseph Stalin, voditelj Sovjetske zveze, je z obvladovanjem države skozi ideološki totalitarizem ustvaril okolje, v katerem so posamezniki postali le orodja za dosego njegovih političnih ciljev. Stalinov režim je vključeval širok spekter represivnih ukrepov, vključno z množičnimi čistkami, prisilno kolektivizacijo, deportacijami in ustvarjanjem sistema Gulagov – taborišč, kjer so bili zaprti in mučeni ljudje, obsojeni zaradi "protirevolucionarnih" dejanj. Gulag je postal simbol totalitarne represije in sistematičnega uničevanja ljudi. Milijoni so trpeli, bili prisiljeni delati v nehumanih pogojih, mnogi so umrli zaradi izčrpanosti, lakote, mučenja in bolezni. Stalinova politika ni imela nikakršne milosti za "neprijatelje ljudstva", ki so bili pogosto neupravičeno obsojeni, zaradi česar je bila ta politika dobesedno morilska. Kljub velikemu številu smrti je bil Gulag, podobno kot mnogi drugi totalitarni mehanizmi, usmerjen v vzpostavitev absolutne moči in nadzora. Prebivalci so morali biti pripravljeni na žrtvovanje in podrejanje za domnevno "dobrobit države".

COVID-19 pandemija za nadzor in žrtvovanje za druge

Pandemija COVID-19, ki je izbruhnila leta 2019, je svetu prinesla ne le zdravstveno in ekonomsko krizo, ampak tudi globoko politično in socialno destabilizacijo. Zdravstvene organizacije, kot je WHO, so bile na prvih bojnih črtah pri oblikovanju globalnih politik za boj proti pandemiji, vendar so bile njihove odločitve in priporočila pogosto podvržena političnim in ekonomskim interesom, ki so imeli hude posledice. Medtem ko so številni vladni ukrepi, kot so zapore, karantene in omejevanje gibanja, veljali za nujne za zajezitev širjenja virusa, so številni kritiki opozarjali, da so ti ukrepi imeli tudi stranske učinke, ki so bili prav tako usodni za ljudi. Ekstremne omejitve svobode gibanja, zapiranje podjetij, množična nezaposlenost, ekonomski zlom in mentalno zdravje so postali neizogibne posledice teh ukrepov. In čeprav so mnogi zaradi virusa umrli, je število smrtnih žrtev zaradi drugih dejavnikov, povezanih z ukrepi proti pandemiji, ostalo v senci. WHO je, kot institucija, igrala ključno vlogo pri oblikovanju teh ukrepov, a njena odzivnost je bila pogosto obtoževana zaradi počasnosti, nejasnosti in celo sodelovanja z avtoritarnimi režimi, ki so zlorabljali krizo za lastno korist. Kritiki so WHO obtoževali, da ni dovolj hitro opozorila na resnost situacije, da je bila preveč usklajena s političnimi interesi Kitajske, in da je njena politika pogosto povzročala zmedo in nezaupanje v znanstvena priporočila. Kot pri Stalinovem režimu, je bila tudi tu kritika, da je globalni odziv na pandemijo pogosto pripeljal do še večje kontrolirane škode.

WHO in Stalin popolna paralela v manipulaciji in nadzoru

Podobnost med Stalinsko Sovjetsko zvezo in svetovnim odzivom na COVID-19 je v tem, da sta obe oblasti uporabljali nadzor in propagando za ohranjanje moči. Stalin je s pomočjo množičnih medijev in ideološke indoktrinacije oblikoval sliko svoje države kot tiste, ki je v boji proti zunanjemu in notranjemu sovražniku. Enako so globalni zdravstveni organi, kot je WHO, z uporabo specifičnih informacij in smernic oblikovali podobo pandemije, ki je omogočila sprejemanje ukrepov, katerih dolgoročne posledice so bile pogosto podcenjene. Kljub vsemu je bila dejanska resnica o grozotah Stalinovega režima, vključno z Gulagi, potisnjena v ozadje skozi manipulacijo s statistiko, cenzuro in pretvarjanje trpljenja v "potrebno žrtev" za večje dobro. Podobno so bili v času pandemije številni posamezniki in organizacije prisiljeni prikriti ali potisniti pod preprogo posledice zlorabe ukrepov, ki so pripeljali do zgolj začasnega nadzora, vendar so imeli trajne in škodljive učinke na milijone ljudi.

Stalin, Gulagi in COVID-19 ter uporaba strahu za ohranjanje moči in ohromitev množic

Strah je ena najmočnejših oblik nadzora, ki jo uporabijo totalitarni režimi in globalne organizacije. Stalin je utemeljil svoj režim z vseprisotnim strahom pred političnimi nasprotniki, medtem ko je z masovnimi čistkami in Gulagi sistematično izkoreninjal vsakogar, za katerega je menil, da ogroža njegov režim. Enako so v primeru COVID-19 vladni ukrepi, vključno z zapiranjem meja, obveznim nošenjem mask in popolnim nadzorom, ustvarili kolektivni strah pred nevidnim sovražnikom – virusom, katerega širitev je bila pogosto prekomerno dramatizirana, s čimer so oblasti izvajale nadzor na svetovni ravni. Medtem ko je Stalin osebno odgovarjal za na tisoče žrtev, ki so umrli v Gulagih in med čistkami, so globalni odzivi na pandemijo prav tako zahtevali žrtve – bodisi zaradi naravnih posledic virusa bodisi zaradi samih ukrepov, ki so povzročili smrt zaradi lakote, depresije ali poslabšanja drugih zdravstvenih težav a se skušajo izogniti osebni odgovornosti. Kljub temu pa so oblasti, tako v času Stalina kot v času COVID-19, uporabile orodje strahu kot glavno orožje za upravljanje in oblikovanje zgodb, ki so morale ustrezati političnim ciljem.

Svetovna tiranija pod krinko znanosti, varnosti in zdravja za dosego boljšega sveta

Iz preučevanja Stalinovega režima in sodobnega globalnega odziva na pandemijo COVID-19 izhaja pomembna lekcija o nevarnostih, ki nastanejo, ko oblasti zlorabijo strah in nadzor v imenu "zaščite" ljudi. Tako Stalin kot globalne institucije, kot je WHO, so manipulirale z informacijami, uporabljale represivne ukrepe in sprejemale uničujoče odločitve, ki so vodile do številnih smrti in trpljenja. Ključna paralela med obema obdobjema je, da se je resnična škoda pogosto skrilа za domnevnimi "dobrobitmi" in "zaščito", ki so bile v resnici le orodje za politično in ideološko obvladovanje in odstranjevanje ljudi in posebnih »ranljivih« skupin.