BREZPOGOJNA LJUBEZEN DO SEBE - 183. Srečanje Društva Belis, Iviliana Bellis

PRVA JE - LJUBEZEN DO SEBE

Spoštovane članice in člani društva za srečno življenje Belis!

Z velikim veseljem se vam danes oglašam z mislijo, ki je temelj našega poslanstva: brezpogojna ljubezen do sebe . Naš skupen cilj je iskanje notranjega ravnovesja, osebne izpolnitve in pravega miru, vendar tega nikoli ne bomo dosegli, če najprej ne gojimo ljubezni do sebe. Verjemite, ni sebično, je nujno. Ko človek svoje potrebe in vrednote postavi na drugo mesto in brezpogojno služi drugim, na dolgi rok izgublja lastno suverenost in notranjo moč. Ljubezen do sebe je tista, ki nam omogoča, da lahko potem celostno delujemo v skupnosti in prispevamo k njenemu razvoju in blaginji. Družbena odgovornost se začne pri ljubezni do sebe , in le tako bomo lahko širili zaupanje, skrb in dobrobit med ljudmi.

V današnjem svetu se pogosto zdi, da se temeljne vrednote, ki so nas skozi zgodovino vodile k notranji rasti, oddaljujejo ali celo spreminjajo. Pogled na agendo, kar je na primer Agenda 2030, nam lahko prinese občutek, da smo ujeti v niz pravil in obljub, ki nas vodijo v pasivnem stanju, podobno šah mat položaju. Preobračajo se osnovni principi, ki so že tisočletja dajali smisel odnosa in skupnosti. Namesto pozitivne afirmacije, ki jo Jezus prinaša z besedami "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe," v teh načrtih prevladuje negativna formulacija: "Ne stori drugemu, česar ne bi želel, da stori tebi."

Ta negativna "masonska" afirmacija, ki jo zasledimo v mnogih sodobnih smernicah, ima morda neko osnovno vrednost v vzdrževanju zunanje harmonije, vendar žal ne vodi v aktivno ljubezen, še manj v duhovno rast in izpolnitev. Namesto tega nas potiska v destruktivno pasivnost, ki ji sodobni politični voditelji in promotorji navidezne "zelene agende" dajejo navdih iz starodavnega načela "ordo ab chao" – red iz kaosa. A takšen "red" ni pravi red, temveč skrita oblika nadzora, ki posameznika oddaljuje od lastne resnice in ga drži v nenehnem strahu, da bi karkoli storil narobe. Zavedati se moramo, da je prava ljubezen proaktivna in v temelju pozitivna. Samo s tem, da se najprej učimo ljubezni do sebe in nato to ljubezen nesebično delimo z bližnjimi, lahko oblikujemo življenja in skupnosti, ki temeljijo na notranji moči, zaupanju in pogumu. Takšne skupnosti so ustvarjene v osnovi pristne povezanosti in se ne podrejajo strahu pred sodbami ali zunanjimi pritiski. Negativna afirmacija, ki nas nenehno sili k vprašanju, "kaj bodo pa drugi rekli, če tega ne storim," je oblika nepoštenega in prikritega nadzora, ki nas odvrača od naše prave poti in nas drži v primežu strahu.

Resnična, brezpogojna ljubezen do sebe in bližnjega prinaša osvoboditev – odpira vrata k notranji svobodi, samozaupanju in zdravemu sodelovanju z okoljem. Kadar živimo to ljubezen, v naših dejanjih ni prostora za strah ali prisilo; ravnamo iz pristne povezanosti s svojim bistvom in s svetom. Takšna ljubezen nas osvobaja od pritiskov, ki jih vsiljujejo ideologije in sistemi, zgrajeni na kontroli, manipulaciji in subtilnem nadzoru. Danes smo pogosto soočeni z nasprotujočimi si sporočili, ki nam pravijo, "bodite samostojni" in "sledite sebi," vendar hkrati pogojno zahtevajo, da pravilno izvajamo naprej zapisana navodila drugih. Ta paradoks – bodi svoj šef, a delaj, kot ti je rečeno – nas vse drži v stanju omejene svobode, kjer smo ujeti med navidezno neodvisnostjo in med tiho, neizrečeno in prikrito prisilo. Takšne zahteve ne gradijo človekove resnične moči in avtonomije, temveč ustvarjajo kulturo strahu pred napačnimi odločitvami, kar imenujemo subtilni nadzor ljudstva..

Pravi korak k svobodi je prepoznati te zahrbtne omejitve in izbrati pot ljubezni, ki je iskrena, brezpogojna in nas ne omejuje. Kadar ljubimo sebe je šele to pravi način, ki presega zunanje pritiske. S tem odnosom lahko zares vstopamo v resnično avtonomijo in hkrati živimo v sozvočju z ljudmi in okoljem. Ko ljubimo sebe, ko spoštujemo lastne vrednote in potrebe, šele tedaj lahko resnično ljubimo bližnjega in mu stojimo ob strani na iskren način. Ljubezen do sebe ni le nujna; je ključ za preživetje v svetu, kjer se meje med umetno ustvarjenimi in pristnimi vrednotami vse bolj meglijo. V času, ko so cilji in agende pogosto postavljeni brez globokega zavedanja o potrebah posameznika, je ljubezen do sebe vodilni steber – temelj za to, da lahko prepoznamo, kaj je prav, kaj je resnično in kaj vodi v dobro. Bodite torej pozorni na besede! Kadar torej slišite, da vas kdo želi pučiti z besedami: "Ne stori drugemu, česar ne bi želel, da stori tebi", vedite, da je DEL NAKLEPNEGA IN ZLOBNEGA NAČRTA!

Zato nas Jezusov nauk opozarja in resnično odvrača od hudega ko uči: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" in tako nas s ključnim vodilom ne uči le odnosa do drugih, ampak je to osnovno povabilo prvo načelo, da v sebi najdemo temelj za trdno delovanje in zavestno življenje v svetu, kjer sta notranji mir in pristna ljubezen dnes redki. Zares, danes v poplavi propagande je tak odnos posameznika že prava redkost!

Zato je še kako pomembno, dragi člani in podporniki Društva Belis razumeti, da je družbena odgovornost predvsem naloga države in tistih, ki jih ljudstvo izvoli, da ONI skrbijo za naše skupno dobro počutje. Naš doprinos pa je v tem, da z osebno močjo in zavedanjem ljubezni do sebe vzpostavimo temelje svojega zdravja in zadovoljne skupnosti, v kateri bodo lahko vladali pravičnost, spoštovanje in solidarnost.

Naj ljubezen do sebe vodi vsakega izmed vas in naj postane naš prvi in ​​edini temelj za prihodnost, ki si jo vsi zaslužimo. Naj vas ne skrbi, kaj bodo drugi rekli – to je njihova stvar!

Iviliana Bellis, predsednica Društva Belis