KLINIČNA PRESKUŠANJA NA ŽIVIH LJUDEH - FARAMACIJA KONSTANTNI VRTNAR

KLINIČNA PRESKUŠANJA NA ŽIVIH LJUDEH

Humana farmakologija predstavlja prvo stopnjo testiranja pri ljudeh, študije z geslom: "prvi pri ljudeh". Čeprav bo zdravljenje temeljito preizkušeno v laboratorijskih študijah in študijah na živalih, neželeni učinki pri udeležencih ne morejo biti popolnoma znani vnaprej. Iz tega razloga lahko študije prve faze vključujejo znatna tveganja. Ta preskušanja se pogosto izvajajo v namenski bolnišnični kliniki (z/v bližini enote za intenzivno nego), kjer lahko udeleženca opazuje osebje s polnim delovnim časom in so na voljo vsi možni varnostni ukrepi v primeru nepričakovanega resnega neželenega učinka. Študije faze I imajo običajno neterapevtske cilje in se izvajajo na zdravih prostovoljcih. Manjši del vseh preskušanj faze I se izvaja pri bolnikih in ne pri zdravih prostovoljcih. Razlogi za to so, da so nekatera zdravila preveč strupena (npr. zdravila proti raku), da bi jih dajali zdravim udeležencem. Takšna preskušanja prve faze lahko zagotovijo nekaj zgodnjih informacij o učinkovitosti na podlagi nadomestnih končnih točk.

Študije prve faze običajno vključujejo enega ali kombinacijo naslednjih vidikov:

Ocena začetne varnosti in prenašanja - Za določitev prenašanja razpona odmerkov (enkratno in večkratno dajanje), za katerega se pričakuje, da bo potreben za kasnejše študije.

Farmakokinetika – označuje absorpcijo, porazdelitev, presnovo in izločanje zdravila v telesu. Ocenjujejo tudi očistek zdravila (meritev ledvičnega izločanja), predvidevajo morebitno kopičenje in opazujejo učinke hrane na biološko uporabnost.

Podatki se zbirajo o podpopulacijah: bolniki z okvarjenim (ledvičnim ali jetrnim) izločanjem, starejši, otroci, moški/ženske, etnične podskupine itd. Pomembno je tudi preučiti, ali pride do kakršnih koli interakcij med zdravili. Farmakokinetika lahko vodi odmerjanje in režime odmerjanja v kasnejših študijah.

Ocena farmakodinamike – ti podatki lahko zagotovijo zgodnje ocene aktivnosti in potencialne učinkovitosti ter lahko usmerjajo odmerjanje in režime odmerjanja v kasnejših študijah.

Zgodnje merjenje delovanja zdravila – običajno se izvaja v kasnejših študijah. Plačila udeležencem se lahko zagotovijo v klinični raziskavi I. faze v skladu z lokalnimi zakoni, če ima študija neterapevtske cilje, več postopkov in/ali dolga obdobja bivanja, plačila služijo kot nadomestilo.

Plačilo nikoli ne sme biti povezano s tveganjem. Znesek mora biti naveden v dokumentu o informiranem soglasju in sprejet s strani Etične komisije.

Gesla:

Resen neželeni učinek – neželeni učinek zdravila (ADR) se imenuje resen, če pri katerem koli odmerku: povzroči smrt, je smrtno nevaren (smrtno tveganje v času neželenega dogodka, ne dogodka, ki bi™ lahko hipotetično povzročil smrt, če je bila hujša), zahteva hospitalizacijo ali podaljšanje hospitalizacije obstoječega bolnika™, ima za posledico trajno ali znatno invalidnost ali nezmožnost ali je prirojena anomalija ali prirojena napaka.

Farmakologija – Farmakologija preučuje zdravila, vključno z njihovimi značilnostmi, interakcijami in uporabo ter biokemičnim ali fiziološkim učinkom, ki ga imajo na celico, tkivo, organ ali organizem.

Preskusi I. faze – Običajno so prve študije na ljudeh z novim zdravilom preskušanja I. faze. Preskusi faze I se običajno izvajajo na majhnem številu zdravih prostovoljcev (čeprav nekatera preskušanja vključujejo bolnike). Cilj preskušanj prve faze je ugotoviti varen razpon odmerkov in poiskati morebitne stranske učinke. Začetni odmerek bo zelo majhen in se bo postopoma povečeval, če ne opazimo nobenih stranskih učinkov ali le blagih. Novo zdravilo mora izpolnjevati določene vnaprej določene zahteve, preden se lahko nadaljuje s preskušanji faze II. Preskusi faze I, II in III so splošno znani skupaj kot "klinični razvoj".

Učinkovitost - Učinkovitost se nanaša na zmožnost zdravila, da zagotovi ugoden učinek (pozitivno razmerje med koristjo in tveganjem), če ga proučujemo v kliničnem preskušanju. Ko govorimo o učinkovitosti v primerjavi z uspešnostjo, se učinkovitost nanaša na to, kako dobro zdravljenje deluje v resnični medicinski praksi, v nasprotju z učinkovitostjo, ki meri, kako dobro zdravljenje deluje v kliničnih preskušanjih ali laboratorijskih študijah.

Farmakokinetika - Farmakokinetika preučuje, kaj telo naredi zdravilu. Preučuje absorpcijo, porazdelitev, metabolizem in izločanje zdravila (ADME) ter biološko uporabnost. Ti farmakokinetični procesi, pogosto imenovani ADME, določajo koncentracijo zdravila v telesu ter začetek, trajanje in intenzivnost učinka zdravila.

Očistek – Očistek je izraz v farmakokinetiki, ki opisuje volumen plazme, ki se popolnoma očisti snovi na časovno enoto. Običajne enote so ml/min. Celotni telesni očistek bo enak ledvičnemu (ledvičnemu) očistku + jetrnemu (jetrnemu) očistku + pljučnemu očistku, čeprav se za številna zdravila očistek preprosto obravnava kot sposobnost izločanja skozi ledvice.

Prenašanje - Prenašanje zdravila predstavlja stopnjo, do katere lahko bolnik neželene učinke "tolerira" ali sprejme.

Varnost - Pogoj zaščite pred posledicami okvare, napake ali katerega koli drugega dogodka, ki bi se lahko štel za nezaželenega. Varnost medicinskega izdelka zadeva zdravstveno tveganje za bolnika, ki se običajno oceni v kliničnem preskušanju z laboratorijskimi testi, vitalnimi znaki, neželenimi dogodki in drugimi posebnimi varnostnimi testi.

Klinično preskušanje – Klinično preskušanje je klinična študija, v kateri so udeleženci razporejeni v skladu z vnaprej določeno terapevtsko strategijo ali načrtom (protokolom), da prejmejo poseg, povezan z zdravjem, kot je zdravilo, da bi raziskali njegove učinke na zdravstvene rezultate. običajno v primerjavi z drugim (ali včasih brez) zdravljenjem. Klinična preskušanja se uporabljajo za vrednotenje kliničnih praks, ki ne sodijo v trenutno prakso države, ali za vrednotenje novega zdravila (zdravila v preskušanju).

Klinična preskušanja se uporabljajo za pridobivanje podatkov o varnosti in učinkovitosti posega. Klinična preskušanja se izvajajo (naj bi se!) šele po odobritvi regulatornega organa in pregledu etične komisije.

Klinična preskušanja so pogosto označena v fazah od I. (prvo na človeku), II. (raziskovalno), III. (potrditveno) do IV. (po odobritvi). Prej sta bila izraza klinična študija in klinično preskušanje uporabljena kot sinonima. Danes se je to spremenilo.
Za več informacij glejte EU Uredbo 2014/536
(https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex%3A...)
in prenovljena uredba: DIREKTIVA 2001/20/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 4. aprila 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izvajanjem "dobre" klinične prakse pri kliničnem preskušanju zdravil za ljudi
https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELE...