KDO V SLOVENIJI "ŠUNTA" POLICIJO NAD LJUDSTVO? - Mihael Bellis

KDO V SLOVENIJI USMERJA POLICIJO - ZAKON, KORUPCIJA ALI INTERESNE SKUPINE

V Sloveniji policijo usmerjajo in ji dajejo navodila različni organi in institucije, odvisno od narave njihovega dela in vrste dejavnosti, ki jih opravljajo. Poleg načelnika policijske postaje (PP) in župana kraja ter tožilstva, obstajajo tudi drugi pomembni akterji, ki vplivajo na delo policije.

Ključni akter, ki usmerjajo policijo v Sloveniji je generalni direktor policije: Generalni direktor policije je najvišji uradnik v slovenski policiji. Ima pristojnosti za usmerjanje in nadzor nad delom celotne policije. Njegove naloge vključujejo sprejemanje strateških odločitev, koordinacijo med različnimi policijskimi enotami in zagotavljanje izvajanja državne varnostne politike. Njemu sledi Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), saj je policija del MNZ, zato minister za notranje zadeve prav tako igra pomembno vlogo pri usmerjanju policijskih dejavnosti. Minister sprejema politične odločitve in daje smernice ter navodila generalnemu direktorju policije.

Dalje, policija sama (preko notranjih pravilnikov in navodil) ima tudi svoje interne strukture, pravila in postopke, ki jih morajo policisti upoštevati. Načelniki različnih oddelkov in vodje policijskih enot imajo tudi pomembno vlogo pri vsakodnevnem usmerjanju policijskih dejavnosti. Temu sledijo Sodišča, ki imajo pomembno vlogo pri usmerjanju policije, še posebej v primerih, ko gre za izdajo sodnih nalogov, kot so nalogi za hišne preiskave ali odredbe za pridržanje. Sodniki lahko zahtevajo od policije izvajanje določenih dejanj v okviru kazenskih postopkov.

Ne smemo pozabiti na Državni zbor (DZ) in Vlado RS, ki imata vpliv na zakonodajo za urejanje in delovanje policije. Državni zbor lahko sprejema zakone in druge predpise, ki določajo pravila delovanja policije, medtem ko vlada preko svojih usmeritev in odločitev prav tako vpliva na policijo. Temu sledijo razni neodvisni nadzorni organi: V Sloveniji obstajajo tudi neodvisni nadzorni organi, kot je npr. Varuh človekovih pravic, ki lahko izrečejo priporočila policiji v primerih, ko gre za domnevne kršitve človekovih pravic. Vsaj upamo lahko, da je temu tako. In če ni, si poglejmo koruptivne možnosti in vpliv na policijsko usmerjanje od vrha navzdol:

Koruptivna dejanja v policiji ali vpliv na njeno delo se lahko začnejo na različnih ravneh in se širijo navzdol do operativnega osebja. Tukaj je nekaj načinov korupcije in možnosti vplivanja na odločitev policijskega koruptivnega delovanja:

Politični vpliv. Če bi politiki ali visoki vladni uradniki, kot je minister za notranje zadeve, pritiskali na generalnega direktorja policije ali na nižje rangirane uradnike, da izvajajo dejanja v korist političnih interesov ali proti političnim nasprotnikom, to dejansko predstavlja obliko korupcije. Prikličimo si v spomin čas kovida in plačilne dodatke farmacevtske elite za preganjanje tako imenovanih neposlušnih državljanov, ki so se zoperstavili protizakonitemu delovanju policije in drugih varnostnih organov, ki so prejeli navodila iz vrha.

Zatem lahko ko koruptivno dejanje navedemo neposredne intervencije interesnih skupin: Interesne skupine ali vplivni posamezniki v Sloveniji stalno poskušajo vplivati na odločitve na lokalni ravni, npr. s pritiskanjem na župane ali načelnike policijskih postaj. To seveda vključuje zahteve v policijskih krogih po neukrepanju v določenih primerih ali pa po usmerjanju policijskih virov v določenih smeri, ki koristijo tem skupinam ali posameznikom. Vsak izmed nas pozna tak način nezakonitega delovanja policije. Nekatere redke primere, ki jih policija zaradi glasnih zagovornikov pravice ne more prikriti pa morda pristanejo v medijih a še to le, če jih ne morejo več skriti pred javnostjo.

Koruptivno dejanje v policiji je tudi pomanjkanje nadzora in transparentnosti znotraj delovanja terenske policije: Kadar ni učinkovitega nadzora ali transparentnosti, se povečajo koruptivna dejanja. Če notranji nadzorni organi policije ne delujejo učinkovito ali morda prikrivajo ter v nekaterih primeri celo sodelujejo pri zakrivanju koruptivnih dejanj, lahko vodje na različnih ravneh prikrijejo neprimerna ali nezakonita policijska dejanja. V neredkih primerih pa pride celo do neposrednega podkupovanja. V skrajnem primeru evidentno prihaja do neposrednega podkupovanja policistov ali višjih uradnikov s strani kriminalnih skupin ali posameznikov, ki imajo koristi od takšnih dejanj. To vključuje prejemanje finančnih daril ali drugih poslovnih, političnih ali pozicijskih ugodnosti v zameno za "spregled" kaznivih dejanj ali pa za aktivno udeležbo pri nezakonitih dejavnostih.

Manj poznana je korupcija kot mreženje (mrežni marketing znotraj policije, kjer se dobiček deli med nekaj vplivnih oseb) in nepotizem: Neformalni odnosi med visokimi uradniki in lokalnimi vplivneži definitivno vodijo do nepotizma ali klientelizma, kjer so imenovanja in odločitve narejene na podlagi osebnih povezav namesto na podlagi realnih zaslug in zakonitosti.

Korupcija v policiji je resna grožnja demokratičnemu pravnemu redu in varnosti državljanov. Da bi preprečili koruptivno delovanje, je ključno zagotoviti močan nadzor, transparentnost, ustrezno izobraževanje in etično usposabljanje policijskih uradnikov ter dosledno izvajanje zakonodaje in nadzora nad delom policije. Pomembno je tudi spodbujati kulturo integritete in odgovornosti na vseh ravneh delovanja policije, kajti tako, kot se dela sedaj v Slovenski policiji ni več vredno imena policije, ki naj bi varovala življenje in premoženje ljudi.

Mihael Bellis